Izdelava novih orgel nam predstavlja največji izziv in hkrati veliko odgovornost: v dani prostor umestiti inštrument, ki bo z zvočno in vizualno lepoto, tehnično brezhibnostjo ter udobnostjo sedanjim in prihodnjim generacijam glasbenikov vir navdiha za glasbeno ustvarjanje, poslušalcem pa spoznanje, da si naziv “kraljica glasbil” orgle zares zaslužijo.

UDOBJE

Zelo pomembno se nam zdi, da se glasbenik ob igranju na inštrument dobro počuti. Velik delež udobja pri sodobnih orglah predstavlja traktura tj. povezava tipk z ventili. Velikost sile upora tipke oz. “teža” tipke je določena z dimenzioniranjem ventila in pozicijo vpetja trakture ter z vpetjem in silo vzmeti pod ventili. Te parametre določamo tako, da je sila zračnega tlaka na ventil, ki jo na tipki občutimo kot upor na prste, oz. “točka pritiska” kar najbolj primerna za igranje, razmerje med silo zračnega tlaka in silo vzmeti pa veliko. Tako je traktura “lahka” tudi ob vezavi več manualov na enega in ni elastična.

K udobju prispeva še zasnova igralnika, ki je v največji možni meri koncipirana logično in pregledno: razporeditev in oblika registrskih potegov za posamezne skupine registrov, položaj notnega pulta, oznake gumbov itd. so načrtovani in umeščeni tako, da se glasbenik kar najhitreje privadi na inštrument in tako med igro lahko več pozornosti posveti muziciranju.

TEHNIČNA BREZHIBNOST

Tudi sodobne orgle izdelujemo iz tradicionalnih materialov kot so najrazličnejše vrste lesa (les hrasta, jesena, oreha, ebenovca, hruške, belega gabra, macesna, smreke), svinec, kositer, medenina, usnje, klobučevina itd., ki so se skozi stoletja – ob primernem vzdrževanju – izkazali za trajne in v orglarstvu skoraj za nezamenljive.

Od vseh materialov v orglah les edini ostaja za vedno živ in odvisen od mikroklime prostora, v katerem se inštrument: relativna vlažnost prostora bistveno vpliva na raztezek lesa oz. njegovo “delovanje”. Vsak lesen sestavni del v orglah opravlja določeno vlogo, zato mora biti izdelan iz vrste lesa, ki  po lastnostih (trdnost, trdota, tekstura, raztezek …) vlogi karseda ustreza. Izboru lesa tako namenimo veliko pozornosti.

Orgle so vedno načrtovane z mislijo, dosegati čim večjo robustnost v pravem pomenu besede: da služijo svojemu namenu, četudi pogoji za njihovo delovanje niso optimalni. Ker se konstrukcija orgel zaradi sprememb relativne vlažnosti razteza in krči, traktura pa ne (vzdolžno rezan les ima zanemarljiv raztezek), sta pri načrtovanju v uporabi dve vrsti sistema trakture, ki skrbita za njeno stalno napetost: obešena traktura z enoramno tipko je sistem, ki ga največkrat uporabljamo v primeru vgrajenega igralnika, in samonapenjalna traktura z dvoramno  tipko, ki ga največkrat uporabimo pri prostostoječem igralniku.

Zavedamo se, da vsak člen, ki aktivno tvori mehanizem igralne in registrske trakture, doprinaša tudi k negativnim lastnostim, kot so  npr. upor zaradi trenja, vzvoja, upogiba itd., zato vsak člen skrbno načrtujemo tako, da so pri posebej dolgih trakturah te lastnosti zanemarljivo majhne.

Regulirne elemente za fino nastavitev trakture pri posamezni tipki vedno umestimo na človeku dostopno mesto. Prav tako so naše orgle v splošnem koncipirane tako, da so vsi elementi orgel v primeru servisiranja oz. vzdrževanja dostopni brez večjih naporov.

VIZUALNA LEPOTA

Pri oblikovanju orgelske omare in njenega pročelja (prospekta) obstaja več različnih pristopov. Pri zgradbah oz. prostorih, ki so bili grajeni v preteklih arhitekturnih obdobjih običajno srečamo dva: podoba novih orgel se mora slogovno ujemati s prostorom ali pa mora biti oblikovana sodobno. Pri izbiri pristopa, načrtovanju in oblikovanju orgelske omare sami ali – na željo naročnika – skupaj z arhitekti oblikujemo več variant orgelskega pročelja in omare, nato pa izberemo optimalno rešitev. V primeru načrtovanja orgel, umeščenih v kulturni spomenik, smo do sedaj uspešno sodelovali tudi s strokovnjaki za varstvo kulturne dediščine.

Naše posebno veselje predstavlja načrtovanje in izdelava historičnega inštrumenta, katerega notranjost in zunanjost ter zvočna podoba kot celota odsevajo način izdelave, ki se ga je posluževal orglarski mojster iz preteklosti. Pri takšnem delu se srečujemo z uporabo izdelovalnih tehnologij in konstrukcijskih metod, ki so jih uporabljali pri izvirnih inštrumentih.

ZVOČNA LEPOTA

Zvok je bistvo vsakih orgel, zato mu posvetimo največ časa. Njegovo oblikovanje se prične že s prvim obiskom prostora, kjer bodo orgle stale. Spoznati je potrebno akustične značilnosti prostora in določiti zvočni koncept orgel, ki je lahko stilen ali univerzalen. Na podlagi zvočnega koncepta se nato določi dispozicija tj. izbor registrov, ki jih bodo orgle imele na posameznem piščalju. Prvi del intonacije se odvije že z določitvijo menzur, ki so odvisne od velikosti prostora in njegovih akustičnih značilnosti, ter določitvijo izreza pri vsakem od registrov. Drugi del intonacije poteka v prostoru, kjer so orgle postavljene. Vsako piščal barvno in jakostno prilagodimo tako, da polno zazveni in z ostalimi sorodnimi piščalmi ustvarja zveneč register s slogovno določenim karakterjem. Posebno pozornost posvetimo jakostnim razmerjem med posameznimi registri, da ob značilnih registracijah tvori značilno zvočno sliko in da se ob polnih orglah skupaj zlijejo v celoto uglašenega orgelskega zvena.